Naj vam opišem mojo zgodbo s srečnim koncem. Gre pa za zelo občutljivo temo, to so moji zobje. Njim namreč v svoji mladosti nisem posvečala kakšne posebne pozornosti, razen tega, da sem zvečer pred spanjem po TV gledala zajčka z ogromno krtačko, ki si umiva zobe. To je bil pri nas doma znak, da si tudi midva z bratom morava očistiti zobe in iti spat. In tako je bilo. Seveda ne gre spregledati podatka, da sem vse od takrat in tudi še danes, izredno sladkosneda ali kot jaz rečem sladka. Če mi ponudiš kaj sladkega, se temu ne uprem, niti se ne nameravam. Taka pač sem. In sladke stvari v življenju mi nekaj pomenijo. V otroštvu je to pomenilo, da sem na marsikatero jed nasula sladkor. Tega smo imeli v obilju, saj ga je oče kuhal za svoje čebele. In sladkor smo lahko dobili na čebelarske bone. Naj vam povem še to, da moja teža zaradi tega ni trpela, ravno nasprotno. Na vasi smo sladkor pač porabili med aktivnostmi zunaj, na drevesih, kotalkanju, pozimi na drsanju v vaški mlaki in smučanju s hriba, ki je bil za hišo. Vendar pa se je sled uživanja sladkorja pričela poznati na zobeh. Sklenina je doživela svoje padce in počasi so mi začele v zobeh nastajati luknjice. Saj veste, tiste, ki jih poje zlobni črviček. In podala sem se na odisejado, ki ji lahko rečem od zobarja do zobarja. Vsak se je po svojih sposobnostih trudil pomagati, prav vsak pa mi je najprej na veliko vrtal. Na svedre sem bila pred leti v svoji podzavesti že tako občutljiva, da me je zabolel zob, ko so vrtali v zid luknjo za telefonski kabel. Vendar pa ni ostalo samo pri vrtanju. V zobe so mi navijali razne žice, mi dajali zdravila, plombirali zobe. Seveda takrat še vse na živo, brez injekcij. Ne smem pozabiti omeniti, da mi je pri izruvanju enega od teh »nikoli do konca ozdravljenih zob« zobozdravnica našla v njem še vse železje, ki ga je pred njo tam pozabil prejšnji zobar. In ko ga je vlekla ven, kos za kosom, verjemite, da bi me bil vesel že marsikateri romski zbiralec kovine. V glavnem doživljala sem vse tisto, kar najbrž mnogi od vas ravno tako. In to prinese človeku strah v kosti. Začne se bati določene populacije ljudi (beri zobozdravnike). Ta zobozdravniška odisejada se je seveda stopnjevala skladno z višanjem moje starosti. Lahko rečem, da bolj ko si v letih, več imaš za popraviti v zobeh. Začneš se ukvarjati tudi s tem, kako priti do določenega bogastva, da si to stanje zob daš popraviti. Saj veste, vsak bi rad čim več zaslužil s tem, da so ljudje v svoji mladosti živeli od sladkorja. No vsaj v Sloveniji je žal vse prevečkrat tako. In ko ti začno popravljati, je to zgodba brez srečnega konca, ki se lahko vleče v neskončnost.
Mene pa je pot k sreči zanesla k našim ljubim sosedom. Tistim, o katerih imajo mnogi toliko za povedati, seveda predvsem slabih stvari. Kljub dejstvu, da večina od nas pozna na drugi strani meje same dobre ljudi. Pa vsi hodimo k njim na morje in kot sem opazila, da večina tudi že k zobozdravniku. In zaradi njih, sem se odločila danes napisati ta blog. Zaradi vseh teh srčnih zobozdravnic, sester, tehnikov.. ki dneve in dneve skrbijo za nas, prestrašene in stravmirane paciente. Dan za dnem se trudijo in delujejo resnično iz dejstva, da je treba ljudem pomagati in jim olajšati življenje. Gre za čudovito ekipo, ki jo vodi dr. Nina Galeković Rački iz Vinice. Tu so bili moji zobje prvič deležni celostne obravnave in ne kritike. Najprej sem se z gospo Nino pogovorila o tem, kaj bo potrebno narediti, seveda na podlagi celotne slike. Za vsak poseg sem imela naprej pripravljen tudi celotni predračun. Naj omenim, da mi do končne izdelave zob, ni bilo potrebno plačati niti evra, ne za puljenje, brušenje, čiščenje zobnega kamna niti za zdravljenje zoba. To zdravljenje pri njih pomeni, da ti z laserjem odstranijo vse bakterije iz korenin in zob je ozdravljen v 10 minutah. Pri nas zdravijo neskončno dolgo, vrtajo v korenine, vstavljajo zdravila, na koncu pa zob zaprejo s krono, čeprav je ozdravljene samo ½ korenine. In zob zaradi tega seveda zgnije. In to pri sami korenini, na kosti, kar posledično pomeni odstranitev zoba. Vse to sem doživela. Seveda v Sloveniji obstaja tudi lasersko zdravljenje zob, vendar čakaš z napotnico približno dve leti. Pa ne mislim govoriti čez slovensko zdravstvo, sploh ne. Želim samo pokazati primer dobre prakse pri naših sosedih. Tudi cenovno zelo ugodne. In najbrž ni edina. Kaj je bistvo te dobre prakse? Cilj njihovega dela. To začutiš, že ko vstopiš v njihove prostore. Sprejet si z vsem srcem, ki ga premorejo. Nobena sestra ni slabe volje, vsi se med seboj šalijo, šefico sem včeraj slišala peti priljubljen hrvaški komad. Čuti se, da so sodelavci in ne nadrejeni in podrejeni. In skupni cilj jim je pomagati ljudem, jih rešiti strahu, tudi tistega pred prazno ustno votlino in bankrotom zaradi zapolnitve te praznine. In resnično te tu ozdravijo obojega. Račun je na koncu kljub kvaliteti namreč smešno nizek. In vprašaš se kaj v bistvu plačujemo v Sloveniji. Ali resnično kvaliteto ali zgolj požrešnost in pogoltnost, ki smo ji priča v zadnjih letih? Tisto, ki se žal nevzdržno širi po naši deželi. Pa ne mislim s tem samo zobozdravnike, temveč sistem, ki jim določa cene in jim hkrati omogoča velike zaslužke.
Zjutraj sem srečala svojo prijateljico na OMV, ko sem se ravno oborožila s kavo, prigrizki in polnim tankom za 500 km poti do Vinice in nazaj. Pa me vpraša, a tvoj sosed ti pa ne more pomagat? Naj omenim, da je tudi moj sosed zobar. Tiste vrste, ki dobro ime podedujejo po očetu. In se zamislim, se ji nasmejim in ji rečem : »Ne, res mi ne more pomagati, haha.« Kako le, ko pa ima čisto preveč dela s tem, kako vključiti svoj ego v zanj očitno premajhen vaški prostor. In hvala Bogu,da imam možnost izbire. Ter, da so zobarji, ki pozabljajo svoja orodja v mojih zobeh, zdravijo na drag a žal včasih primitiven srednjeveški način in ki pritiskajo na mojo slabo vest zaradi dobre domače marmelade, posute s sladkorjem, zame stvar preteklosti. Naj uživajo v iluziji uspešnosti in moči, mene pa vodi srce. In ko obiščem angele v čudovitih preoblekah zobozdravnic iz Vinice, sem srečna. Prvič v življenju se veselim, da nekdo skrbi za moje zobe. In moja hvaležnost je neizmerna. Hvala Nini, Ani, Marini, Ivani in ostalim angelom. Veselim se z vami, kajti vaše poslanstvo je resnično občudovanja vredno. S svojo neizmerno potrpežljivostjo izganjate strah iz naših zob in vsake celice našega telesa. In vidim rezultat v zadovoljnih ljudeh, v vaših hvaležnih strankah. Zdravite nas v dno naše ranjene duše (in ranjenih zob) in mi vsi smo vam za to hvaležni. Obilo uspehov še naprej, dela vam ne bo zmanjkalo. In ja, končno lahko rečem, da so tudi moji zobje doživeli srečen konec.
S hvaležnostjo, Mateja Čejvanovič
Nedavni komentarji