V teh prazničnih dneh si moja duša želi zapisati še nekaj besed na temo brezdomcev, ki je vsekakor tabu tema. Saj si je vsak svoje sreče kovač, pa vendar lahko tudi tistim z manj sreče, namenimo topel stisk roke, lepo besedo in del tistega, čemur se lahko odrečemo. Lahko je to tudi denar, ki bi ga drugače zapravili za nakup nečesa, kar ne potrebujemo. Nekomu pa to lahko reši ali pa vsaj olajša življenje.
Nekaj dni nazaj sem bila povabljena na gledališko predstavo. Lahko rečem, da mi je bila komedija všeč, izvrstni igralci, po igri zakuska, obilje dobro pripravljene domače hrane, na voljo tudi brezplačna pijača, torta in druženje z igralci. Hvaležna sem bila prijateljici, da mi je omogočila vse to in me počastila z nakupom karte. Po zaključku smo se tri lepo urejene gospe sprehodile po čudovitem starodavnem mestu Celju. Mogoče ne veste, da je to mesto zgrajeno na starem Rimskem mestu, ki še vedno obstaja dva metra pod sedanjim. Vsekakor je magično mesto, v katerem se čuti mistika starodavnih časov. Sprehodimo se tudi mimo zaporov in pa mestne tržnice. In tu sem se srečala še z eno realnostjo, tokrat ne tako lepo in mistično. Na betonski klopi sem pod kupom oblačil opazila premikanje. Nekdo se je ravno pokrival čez glavo, da bi preživel še eno noč na prostem, pri temperaturi ledišča. Mene je nekaj vleklo tja, iz denarnice sem vzela nekaj denarja in se namenila dati temu nesrečniku. Ko stopim do njega, ga stisnem za ramo in ga vprašam, če je v redu. Začutila sem presenečenje, da ga nekdo to sprašuje. Nisem še videla njegovega obraza, ker je bil obrnjen stran. Še enkrat ga vprašam, če je v redu in mu stisnem tisti denar v roko. In potem se obrne in me pogleda. In na enkrat se je v meni sprostil val sočutja, ki bi ga lahko tipal. Ta fant je bil mlajši, kot moj najstarejši sin. Bil je presenečen, tako kot jaz, pa vendar neizmerno srečen. Gledala sva se in okoli naju je bil val sočutja. Do vseh nesrečnikov, ki si delijo podobno usodo. Morda je bila pri njem samo neuresničena ljubezen, morda se je breme preteklosti enostavno s preveliko hitrostjo zlilo na mlado dušo. In jo ranilo še tam, kje ni bila ranjena. Pa vendar je pristal zunaj, na mrazu, brez vsega, medtem ko imajo kriminalci nekaj metrov stran v zaporu vse kar potrebujejo. Mnogo ljudi jih obsoja – brezdomce, da ne bo pomote. Pa vendar niso prehodili njihove poti. Vsak od nas je v tem času nekje ranjen in ta plast ranjenih čustev, ki vleče navzdol je za marsikoga prehudo breme. Vidim ljudi, ki so ranjeni iz preteklih in tudi tega življenja. In zaradi čustvenega telesa, ki ima lahko težo sto kilogramov težke vreče preteklosti okoli našega telesa, nas lahko povleče povsem na dno. In občutek imamo,da se utapljamo, da je življenje nevzdržno, da nima več smisla. In v tistem trenutku je najpomembneje to, da imamo nekoga ob sebi. Pa čeprav je to mimoidoči, ki ga slučajno zanese k nam. V tem času, ko zemlja dviga svojo vibracijo, se bo vsak od nas srečal s svojo največjo temo in s tem tudi s svojimi ranjenimi čustvi. Nekateri smo se s tem že srečali, zato vam lahko povem, da se vas ljudje takrat raje izogibajo ali pa ti še bolj stisnejo na rano. Ko začutijo, da je nekdo šibek, takrat pride na površje njihova lastna nemoč in želijo pokazati svojo namišljeno moč, s tem da stopijo na tvojo rano. In v tistem trenutku so vas premagali. Ampak dragi moji, življenje ni tekma, kdo bo koga premagal. Gre za to, ali bomo mi premagali samega sebe in prišli ven živi in zdravi in s čim manj posledicami. Tega se premalo zavedamo, zato tudi toliko obsojanja tistih, ki ne zdržijo. In verjemite, da bi lahko bil na tem mestu vsak od nas. Kajti ko rana zaboli, je težko. Polagam vam na srce, stisnite roko nekomu, ki doživlja svoj osebi padec. Lahko mu spremenite življenje, lahko mu ga celo rešite. Kajti, dokler je med nami samo ena oseba, ki nima strehe nad glavo, toplega doma, družine, je to žal še vedno en preveč. Jaz sem v tistem trenutku razmišljala, kako bi nahranila tega fanta z vso tisto hrano, ki smo jo imeli na voljo zgolj pol ure nazaj, kaj bi mu lahko še ponudila. Pomislila sem tudi, kaj bi država morala storiti v takih primeri, a bi se najbrž samo izgovarjali na tisoč in en člen, ki jim tega ne omogoča.
Pa vendar v sebi vem, da sem mu dala veliko. Morda tudi nov pogled na svet, krut in temačen, pa vendar tudi lep in magičen. Vsekakor upam, da se bo uspel pobrati in iz svojega življenja ustvariti svojo lastno mojstrovino.
In tudi vam v teh dneh želim enako, naj vas objame magičnost življenja. In delite jo naprej, čim več. Vesele in blagoslovljene praznike ter srečno v letu 2019, vam želim Mateja
Nedavni komentarji