Zate Hanka.
Smrt ni konec, tako kot ljudje mislijo. Je samo prehod na višje stanje zavesti. Seveda pa v tem prehodu za seboj zapustimo fizično realnost.
Pri smrti človek zapre svoj zemeljski del, zapusti svoje telo in se osvobodi vseh bolečin, čustev, mentalnega dela. Zato človeka vidimo povsem drugače, kot ga vidimo po njegovem odhodu.
Ko človek umre, za njim izgine vse, kar je delovalo iz njegovega ega. To je del zemeljskega dela, ki se s smrtjo razkroji. Seveda se včasih ne razkroji takoj, potrebna je pomoč, energetska čiščenja in osvoboditev duše iz ovoja zemeljskih iluzij. Ko se duša osvobodi vse bolečine ega, takrat je popolnoma drugačna, je preprosto čudovita. Zato ljudje po smrti svojih bližnjih občutijo do njih ogromno sočutja in ljubezni, lahko tudi sreče. Kajti občutijo pravo esenco duše. Ranjenega dela ni več. In zakaj so nekateri videti, kot da jim vse življenje kroji njihov ego. Kot da se ne znajo ali nočejo odrezati stran od svojih prepričanj, iluzij in navidezne moči. Morda nas nekaj učijo, najbrž se tudi sami učijo. Kaj točno je to učenje, marsikdo izve šele po smrti. Marsikatera duša v tem obdobju zdravi karmo. Družinsko, zemljino in svojo lastno. Zato je marsikomu tako težko. Živijo popolnoma obremenjeni z vsemi mogočimi karmičnimi lekcijami. In ne vejo, da se iz njih lahko osvobodijo. Imajo to priložnost, na voljo jim je tudi vsa pomoč. Samo začeti jo je potrebno iskati. In vesolje jo pošlje.
Ob smrti nekoga bližnjega, sorodnika ali prijatelja, je ta energija še močneje občutena. Kajti odšel je nekdo iz nam bližnje dušne družine. Takrat lahko zelo intenzivno čutimo prisotnost pokojnih, ki so odšli že dolgo nazaj. Začutimo njihovo podporo, predvsem pa neizmerno močno ljubezen. Takrat se tudi lažje zjokamo, kajti izjokamo vso bolečino našega zemeljskega dela. Očistimo del duše, ki se uči na zemlji. Del, ki še občuti tegobe, bolečine. Tisti del, ki je ločen od božanskega. In ta del trpi. Lahko mu rečemo ranjeni ego, vendar ni samo to. Je del, ki občuti bolečino čustev, mentala in fizične bolečine. Je tudi del duše, ki se ob smrti razkroji in s seboj odnese svoje izkušnje. Tudi boleče. Te so dušo naučile še največ. O življenju, o smislu, o višji nalogi vsakogar od nas. Če ne razumemo, nas lahko še bolj boli. S tem pa se še več naučimo. Zato sprejmimo vsakega učitelja, ki nas oči nekaj o nas.
In hvala ti draga tašča, da si nas naučila veliko. Kako iti čez najtežje življenjske lekcije. Kako predelovati družinsko karmo z dvignjeno glavo. Kako se postaviti zase, kljub temu, da imaš samo ti prav. S tem si ohranila svoj prav. In nas naučila, da tudi mi ohranimo svojega. S svojo bolečino si zdravila družinsko drevo. Zdravila si svojo dušno družino in še mnogo drugega, navadnim ljudem nevidnega. In dala si tudi ljubezen, čeprav na svoj način. Preko vnukov in pravnukov. Predvsem pa si sedaj srečna in osvobojena težkih preizkušenj. Končno si doma, tam kamor si že dolgo želela. Med svojimi. In uživaj tam, med zvezdami. Zaslužiš si.
Mateja
Nedavni komentarji