Danes ponoči me je iz spanja zbudila nežna in prav posebna dušica. Želela je, da napišem par besed o stvareh, o katerih se premalo govori. Ostanejo za štirimi stenami, kajti tako žrtev, kot tudi njej krvnik o tem ne želita govoriti. Prvi zaradi strahu in sramu, drugi zaradi krivde in strahu pred kaznijo. Obe duši pa na koncu trpita. Gre namreč za žrtve zlorab. In v teh dneh, ko zemlja pospešeno dviga svojo frekvenco in iz ljudi vleče nezavedne in podzavestne strahove, lahko te stvari še bolj močno bolijo. Tudi virus je k temu pripomogel, saj je marsikdo zaprt za štirimi stenami, ravno z ljudmi, ki so ga najbolj prizadeli. 
Nihče od nas si niti v sanjah ne želi predstavljati nemoč nedolžnih otrok, ki so deležni takih zlorab. Ne more in ne želi. Pa vendar nekateri to dejansko doživljajo oziroma so doživeli v svojih najbolj nežnih in nedolžnih obdobjih. Najbrž prav od ljudi, ki so jim najbolj zaupali. Morda nekateri niti ve vedo, da so bili zlorabljeni. Kot terapevtka iz ljudi marsikdaj povlečem njihovo nezavedno bolečino, ki se jo šele kasneje zavedajo. In šele ko ozavestijo, so na poti, da jo tudi ozdravijo. 
Nezavedni deli teh ljudi namreč delujejo proti njim, so kot njihove temne sence preteklosti. Tako se oseba niti ne zaveda, da v določenih trenutkih nadzor nad njimi prevzame njihova senca, lahko ji rečete tudi notranji demon. In ta demon deluje popolnoma sam, brez naše zavesti. Za mnogo morilcev je bilo naknadno odkrito, da so bili žrtve zlorab. Tudi v Sloveniji smo imeli take primere. Ne bom rekla, da so postali morilci zgolj zato, ker jih je nekdo zlorabljal. Ne, ker se vsak lahko odloči, kako bo upošteval svobodno voljo dano od boga. Prav vsak se lahko spremeni, s tem, da ozdravi svojo rano. In se odloči, da bo delal dobro. Da bo presvetlil svojo temo in deloval v dobro vseh ljudi. A žal ta del, ki deluje dobro, vse premalo prevlada v naši deželi. Preveč ljudi je bilo žrtev zlorab. Morda zato v teh dneh tako težko dvigujejo svojo vibracijo. Najbrž je zato tudi v zraku čutiti to nemoč, strah, agonijo.. Tudi strah pred preživetjem. 
Kajti v najbolj občutljivi dobi, najbolj nežni dobi otroka, polnega ljubezni, se je našla sprijena oseba in mu to nedolžnost vzela. Zakaj? Morda zato, ker je imel občutek, da mu je bog dal svobodno voljo. A bog nam ni dal svobodne volje zato, da posiljujemo in morimo. Dal nam jo je zato, da se lahko odločimo, da tega ne storimo. Da se odločimo z delom svetlobe in ne teme. Zato drage žrtve, ne zagovarjajte več svojih krvnikov. Niso oni žrtve, ve ste. Njihova karma pa je ta, da si sami težko odpustijo. Kajti v vsakem trenutku bi lahko stopili iz svoje sence in delovali iz svoje svetlobe. S tem pa preprečili širjenje teme, gnilobe, ki jo je še kako preveč. Nekoč je do mene v sanje prišel mojster Jezus. Rekel je, da ni milosti za tiste, ki prizadenejo nedolžnega otroka. Tisti, bodo čutili njegovo moč in roko pravičnosti. In mislim, da je ta čas prišel. 
Prišel je čas, da se žrtve zbudijo in presvetlijo svojo temo ter se osvobodijo svojih notranjih demonov. Prišel pa je tudi čas, ko so krvniki, posiljevalci, pedofili postavljeni pred božje sodišče. In prav tega vodi Jezus s svojo belo bratovščino. Nikogar ne bodo izpustili. In povem vam, da marsikdo, ki v tem trenutku trpi bolečine, izkuša raznorazna stanja bolezni in trpljenja, tudi v domovih za ostarele, zgolj predeluje svojo temo. Lahko tudi tisto, ki jo je prizadejal drugemu. Morda najbolj nemočnemu in nedolžnemu, to je otroku. Ne govorim, da bi ti morali trpeti. Nikakor ne, saj bo za to poskrbela njihova duša. Pravim samo, da s svojo bolečino že predelujejo del svoje karme. Le ta se vedno poplača tam, kjer smo jo ustvarili. Na zemlji. Ustvarili smo jo, ker se v nekem trenutku nismo odločili za dobro, za svetlobo. Še je čas, da se vsak dan odločimo za dobro. Kljub temu, da pritiska tema, oziroma ravno zaradi nje. Kajti kaže nam, kje smo še ranjeni. In kolektivni nivo ima tu veliko rano, ki jo čutimo vsi. Skupaj jo tudi zdravimo. Z namenom, da jo dokončno presvetlimo. S tem pa tudi odrinemo take izkušnje daleč v preteklost. Naj bodo samo še spomin in opomin, da se to ne sme več dogajati. 
Vam, ki to berete, pa naj srce napolni s svetlobo, ljubeznijo in odpuščanjem. Odpustite sebi. Kajti vaša senca potrebuje ljubezen, da se lahko presvetli. Te pa ni, dokler v sebi nosite krivdo.

In ostanite v svetlobi, Mateja Čejvanovič