POZDRAVLJENI!

 MOJA ZGODBA

Želim vam povedati mojo zgodbo. Mojo največjo preizkušnjo v življenju, to je bolezen in smrt človeka, ki mi je pomenil največ na svetu –  mojega moža.

Z mojim možem sva se spoznala, ko sem imela 16 let, čez eno leto sva že imela sina, naslednje leto sva se poročila. To je bilo obdobje, ko smo skupaj odraščali in se razvijali. Dejansko sem skozi sobivanje z  možem in skozi moje otroke odraščala in sprejemala smisel življenja.  Bili so lepi trenutki, bili so tudi slabi trenutki, tako kot povsod. Rdeča nit odnosa pa je bila ljubezen. Lahko rečem, da je bila to ljubezen na prvi pogled ali kakor temu pravim sedaj karmična ljubezen. Vsekakor močna in enkratna. V tej ljubezni so se rodili trije otroci, vsak je bil sprejet z veliko mero  ljubezni.  In živeli smo srečno do konca svojih dni, bi lahko rekla.. in res, prišla je bolezen, ki nam je vzela velik del družine. Vzela nam je očeta, moža, steber moči in neustrašnosti.. če bi mi nekdo že naprej povedal, da se mi bo to zgodilo, bi se najbrž utopila v žalosti, še preden bi se sploh soočila z resnico. Vendar pa sem ob soočenju z boleznijo človeka, ki sem ga imela izredno rada, dobila neko moč, neko notranjo silo, ki me je gnala naprej, da sem iskala rešitev  za nastalo situacijo. Ves čas sem iskala nove možnosti zdravljenja, nove poglede na zdravljenje raka, poiskala sem ljudi, ki so imeli vizijo, da ljudem pomagajo. Lahko rečem, da je vsak od njih imel nekaj krasnega, svojega, enkratnega.

Vendar pa se nihče od njih ni vprašal, od kje bolezen rak izvira, kje iskati izvor bolezni. Kajti pri samem izvoru je po navadi tudi rešitev. Vsi so se na en način borili proti raku, nihče pa ni pomislil, da je tudi bolezen del nas, da smo to mi, da je to naša kreacija. Od kje potem izvira ta bolezen? S čim smo si jo zaslužili? S čim smo si jo priklicali? Kje dejansko iskati izvor katerekoli bolezni, ki si jo prikličemo v naše življenje.  Dejansko smo za vse bolezni odgovorni sami. So odraz naših čustev, našega odzivanja na zunanji svet. Rak velikokrat lahko izvira iz naše zamere do staršev, do partnerjev, do sodelavcev. Gre za zelo globoke zamere oziroma čustva, tako globoke, da jih niti sami ne moremo zaznati. Na zavestni ravni si jih nikakor ne moremo predstavljati. Potrebno je pogledati globoko vase. Potrebno je veliko meditacije, sproščanja, globoke predanosti višjim sferam, višji zavesti, lahko rečete tudi Bogu. Kajti tam je vsa resnica naše bolezni, naših čustev, našega bistva  in s tem tudi bistva naše bolezni. Vedno je nek namen, tako ima tudi bolezen višji namen. In vprašajmo se, kaj je namen naše bolezni.. kaj je namen tega, da zboli nekdo, ki nam je blizu, ki nam pomeni vse… je to namen naše duše, da se uči lekcij ali pa je namen, da druge nauči nečesa…. jaz sem se vsekakor duhovno izredno prebudila… lahko rečem, da sem našla bistvo, našla sem sebe… in sedaj vem, kaj je  smisel moje duše…

Bolezen je z namenom, da se duhovno prebudimo, da delamo tisto, kar je naše življenjsko poslanstvo.   Jaz se ob smrti nisem opirala na zunanji svet, temveč se mi je prvič res prikazala moja notranja moč. Vem tudi, da sva si to bolezen, kot skupno izkušnjo  izbrala že veliko pred najinim rojstvom. In ta zgodba bo mogoče navdih za koga, ki išče pomoč v tem času, ki išče rešitve tako zase, kot tudi za svoje drage.

Z ljubeznijo za vas,

Mateja Čejvanovič